Bolezen Aujeszkega (BA), znana tudi kot pseudorabies, je ena najpomembnejših kužnih bolezni prašičev. Prašiči so edini naravni gostitelji virusa, medtem ko so druge živalske vrste za virus tako imenovana »slepa ulica« – okužba pri njih praviloma povzroči pogin še pred začetkom izločanja virusa.
V Sloveniji virus kroži predvsem v populaciji divjih prašičev. Serološke raziskave kažejo, da je skoraj tretjina pregledanih divjih prašičev že prišla v stik z virusom. Primeri bolezni so bili v zadnjih desetletjih potrjeni tudi pri lovskih psih, nazadnje v letih 2018 in 2023.
Bolezen za ljudi ni nevarna, je pa za pse skoraj vedno smrtonosna. Povzročitelj bolezni je Suid herpesvirus 1 (SuHV-1) iz družine Herpesviridae.
Kljub uspešnemu izkoreninjenju bolezni pri domačih prašičih v številnih državah virus globalno vztraja v populaciji divjih prašičev. V zadnjih desetletjih se je število serološko pozitivnih živali povečalo, kar sovpada z izrazitim porastom številčnosti divjih prašičev.
Gostitelji in prenos
Virus primarno prizadene prašiče, lahko pa okuži številne druge sesalce (psi, mačke, lisice, govedo, drobnico). Človek ni dovzeten. Virus se izloča preko nosnega izcedka, sline, semena, vaginalnega izcedka, mleka, iztrebkov in občasno tudi preko urina. Prenos med prašiči poteka predvsem preko dihal ali oralno. Pri divjih prašičih je najverjetnejši neposreden stik.
Okužba psa
- Zaužitje surovega mesa ali notranjih organov okuženega prašiča,
- stik z ranjenim ali uplenjenim divjim prašičem,
- stik s krvjo ali izločki.
Prenos med psom in psom ni bil dokazan. Posebej ogroženi so lovski psi, ki prihajajo v neposreden stik z divjadjo.
Bolezenski znaki
Pri divjih prašičih
Odrasle živali so pogosto brez kliničnih znakov ali imajo določene reprodukcijske motnje. Pri mladičih opazimo nevrološke in/ali respiratorne znake
Pri psu
Inkubacijska doba: 1–10 dni
Začetni znaki so lahko neješčnost in zmanjšana aktivnost.
Napredovanje bolezni pa se kaže kot:
- izrazita srbečica (pogosto lokalizirana, intenzivno praskanje),
- nevrološki znaki,
- motnje ravnotežja,
- mišični krči,
- oteženo dihanje,
- bruhanje,
- krvava driska.
Pri nekaterih živalih se pojavijo samopoškodbe (grizenje lastnega telesa). Bolezen običajno vodi v pogin 24–72 ur po pojavu kliničnih znakov. Pogin lahko nastopi tudi brez izrazitih predhodnih simptomov.
Nadzor in preprečevanje
Bolezen ni ozdravljiva. Cepivo za pse ne obstaja. Čeprav je delež serološko pozitivnih divjih prašičev visok, je dejansko kužnih (z aktivnim virusom) manj živali. Kljub temu je tveganje za pse ob neposrednem stiku realno.
Priporočila:
- Psov ne spodbujamo k stiku z ranjenimi ali uplenjenimi divjimi prašiči,
- preprečimo stik s trupom, krvjo in notranjimi organi,
- psom ne dajemo surovega mesa divjih prašičev,
- na sprehodih v naravi naj bodo psi pod nadzorom ali na povodcu,
- dosledno izvajanje biovarnostnih ukrepov pri rejcih prašičev.
V primeru suma na bolezen (nenadni nevrološki znaki, intenzivna srbečica, hitro poslabšanje stanja po stiku z divjim prašičem) nemudoma kontaktirajte najbližjo veterinarsko ambulanto.
Uporabnost mesa
Meso redno odstreljenih divjih prašičev je primerno za prehrano ljudi. Ključno pa je preprečiti dostop psom in mačkam do trupa ali delov trupa ter ob znanem viru okužbe trup oddati Veterinarsko higienski službi.
Zakonski vidik
Bolezen Aujeszkega je v Sloveniji predmet uradnega nadzora v populaciji domačih prašičev. Status države glede domače reje je ugoden, virus pa ostaja prisoten v populaciji divjih prašičev.
Povzeto po:
– Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) – informacije o bolezni Aujeszkega
– EFSA (European Food Safety Authority) – poročila o prisotnosti SuHV-1 v populaciji divjih prašičev
– OIE/WOAH – Terrestrial Animal Health Code, poglavje o Aujeszky’s disease
– Nacionalna poročila o spremljanju bolezni divjih prašičev v Sloveniji
