Obstaja več možnosti zdravljenja displazije kolkov pri psih, od sprememb življenjskega sloga do kirurškega posega. Zdravljenje je odvisno tudi od stopnje displazije in težav, ki jih ta posameznemu psu povzroča.
Ne glede na to, če se odločimo za konzervativno ali kirurško zdravljenje, je vzdrževanje idealne teže psa bistvenega pomena. Potrebno je namreč zagotoviti, da sklepi niso pretirano obremenjeni. Pri prekomerno težkih psih je potrebno hujšanje. O idealni teži ter primerni dieti se pogovorite s svojim izbranim veterinarjem.
Spremembe življenjskega sloga: Zaželeni so redni, vendar krajši sprehodi. Vadba mora biti strogo nadzorovana, zmerna in vsakodnevna. Potrebno se je izogibati pretirani telesni aktivnost, skakanju ter tudi teku. Smiselna je redna fizioterapija za spodbujanje gibljivosti sklepov ter zdravja mišic.
Medikametozna terapija: Veterinar lahko za lajšanje bolečin in vnetja, predpiše protivnetna zdravila (nesteroidnih protivnetnih zdravil ali kortikosteroidi). Kljub temu, da so ta zdravila zelo učinkovita pri lajšanju bolečin, lahko imajo številne neželene učinke. Ob dolgotrajnem zdravljenju je smiselno stanje pacienta spremljati z rednimi krvnimi preiskavami, da se preprečijo morebitne poškodbe ledvic in jeter.
Kot podporno terapijo lahko dodajamo glukozamin ali hondroitin sulfat, vendar vedno le po posvetu z veterinarjem. Smiselno je dodajanje omega-3 maščobnih kislin v prehrano.
Kirurška terapija: Obstaja več možnosti operacij, ki se jih poslužujemo pri zdravljenju kolčnih displazij pri psih. Poseg, za katerega se odločimo, pa je odvisen od starosti, kliničnega stanja ter življenjskega sloga psa. Operacije izvaja veterinar ortoped.
- Juvenilna sramna simfiodeza (ang. juvenile pubic symphysiodesis, JPS)
Poseg se izvaja pri mladičih, starih do 18 tednov. Z operacijo se zapre rastno ploščo na dnu medenice, posledica pa je selektivna rast medenice in kolčne ponvice, ki tekom rasti nato vedno bolj pokriva glavico stegnenice. Po posegu je ključna primerna prehrana in omejevanje gibanja v fazi rasti mladiča.
- Dvojna oz. trojna medenična osteotomija (ang. double/triple pelvic osteotomy, DPO/TPO)
Poseg se običajno izvaja pri psih, mlajših od 10 mesecev. Pri posegu s selektivnim rezanjem medenične kosti in z rotacijo segmentov izboljšamo funkcijo kolčnega sklepa ter stabiliziramo stegnenično glavico. Poseg je možno izvesti, ko pes še raste in artritisa ter drugih deformacij sklepa še ni.
- Ostektomija stegnenične glavice (ang. femoral head ostectomy, FHO)
Poseg se lahko izvaja tako pri mladih, kot tudi starejših psih. Izvaja se pri psih, ki tehtajo manj kot 30 kg. Pri posegu se stran odreže glavica stegnenice, okolne mišice nato prevzamejo naloge sklepa. Taka operacija običajno zmanjša nelagodje in bolečino, vendar moramo poskrbeti, da psi vzdržujejo primerno telesno težo čez celo življenje ter niso pretirano fizično aktivni.
- Popolna zamenjava kolka (ang. total hip replacement, THR)
Zamenjava kolka je najbolj učinkovito kirurško zdravljenje displazije, pri čemer se sklep nadomesti s kovinskimi vsadki. Tako se funkcija kolka vrne v normalno, posledično odpravimo tudi večino nelagodja in bolečine. Izbira operacije je primerna za pse, ki jih ni mogoče zdraviti z drugimi posegi.
Alternativna terapija: V okviru alternativne terapije se za pomoč pri zdravljenju kolčne displazije najpogosteje omenja akupunktura, ter tudi zdravljenje z laserjem ter zdravljenje z matičnimi celicami. Rezultati terapij so mešani; pri nekaterih pacientih se klinično stanje izboljša, pri drugih učinka ni.
Prognoza je pri diagnozi kolčne displazije običajno dobra. Psi lahko z ustreznim zdravljenjem živijo dolgo in polno pasje življenje.
PREVENTIVA IN KAJ LAHKO STORIMO SAMI?
V prvi vrsti se je potrebno zavedati, da je kolčna displazija genetsko pogojena ter jo psi podedujejo po svojih starših. Prav zato se priporočajo preventivni pregledi staršev pred parjenjem, za rodovniške pse predisponiranih pasem je obvezno rentgensko slikanje za pridobitev vzrejnega dovoljenja. V kolikor so starši ocenjeni dobro (stopnja displazije A ali B), se močno zmanjša možnost, da se bo mladič skotil s prirojeno deformacijo. Iz vzreje je potrebno izločiti pse, ki kažejo znake displazije.
Tekom odraščanja mladiča je bistvenega pomena primerna prehrana. Mladičke velikih pasem hranimo s hrano, ki je specifično prilagojena za mladiče velikih pasem, saj je zaradi posebne sestave tovrstne hrane onemogočena prehitra rast mladičev. Hitrost rasti je najbolj kritična med 3 in 8 mesecem starosti. Upočasnitev rasti omogoča, da se sklepi pravilno razvijejo, brez da bi jih ob tem pretirano obremenjevali, možnost nastanka displazije se zmanjša.
Paziti moramo, da hrana ni preveč bogata z beljakovinami. Prav tako moramo paziti na vnos energije; hranimo priporočene dnevne količine hrane po navodilih proizvajalca hrane. Do prevelikega vnosa energije pride, če mladiču ponujamo količinsko preveč hrane ali če je hrana preveč kalorična. V hrani mora biti primerno ravnovesje med kalcijem in fosforjem. Ne sme biti prevelikih količin kalcija in vitamina D.
Poskrbeti moramo tudi za ustrezno fizično aktivnost mladičev. Zagotoviti moramo normalno gibanje, vendar kužkov ne smemo pretirano obremenjevati. Paziti moramo na primerno težo; da bi se izognili prekomerni teži, je smiselno mladičke redno tehtati.
Vzdrževanje idealne telesne teže velja za najbolj učinkovito metodo, s katero zmanjšamo klinične znake, povezane z displazijo, tudi pri starejših psih. Pri psih s prekomerno težo je hujšanje nujno potrebno. Paziti moramo na pravo mero gibanja; ne sme ga biti preveč, niti premalo.
Pasja hrana, ki je namenjena odraslim psom velikih pasem, pogosto vsebuje prehranski dodatek glukozamin, ki pomaga pri zaščiti sklepov – pomaga pri tvorbi hrustanca, preprečuje njegovo obrabo ter skrbi za primerno gibljivost sklepov. V primeru težav ali pri preventivi, je smiselno uživanje prehranskih dopolnil z glukozaminom in hondroitinom, vendar vedno le po posvetu z veterinarjem.
Teja Rosa, dr.vet.med.
Comments