V tragični nesreči 2. maja 2026 je za vedno in veliko prezgodaj prenehalo biti pogumno, toplo in dobro srce našega sodelavca Nejca Arliča, Veterinarja in Človeka s kmetije. Vsem njegovim domačim izrekamo iskreno in globoko sožalje.

Živeli bomo z lepimi spomini, ki si nam jih zapustil.

Aleksandar, direktor in veterinar:

Včerajšnji dan je prinesel novico, ki nas je pretresla do dna. V nesreči nas je zapustil Nejc Arlič – prijatelj, sodelavec in človek, ki je znal s svojo toplino in predanostjo polepšati vsak dan. Bil je veterinar z dušo, ki je živalim vračal dostojanstvo in ljudem upanje. Težko je sprejeti, da ga ni več. Nejc, ostal boš z nami v spominih in v vseh življenjih, ki si se jih dotaknil.

Vam bom napisal nekaj mojih spominov na Nejca. 20 let sma že prijatelja in spoznala sma se že na faksu. Velik oboževalec Avsenikov in predvsem ljubitelj Slovenije in domače zemlje. Že zaradi teh vrednot mi je takoj bil pri srcu. Seveda pa se je še takoj pohvalil da družinske korenine segajo nekam iz Karlovca. Z veselice ali direktno iz predavanj je vsak dan šel domov na kmetijo pomagat. Z Zambo pa je že od samega začetka. Šla sma čez rukere na terenu in trgala cele dneve in praznike in se nama ni uspelo spričkat niti enkrat in niti spregovorit ene slabe besede en drugemu. “Kje si ti mitološko bitje?”, “Kak je vaju lepo videt brata hrvata!” Neomajan, močen in vedno nasmejan.

Andraž, veterinarski tehnik:

Nejc. Človek in veterinar na mestu. Poznala sva se komaj kako leto, pa se mi je zdelo, da sva prijatelja že vsaj 10 let. Ko sva si prvič dala roke, sem vedel, kak človek si. Preprost, delaven, na tebe se ni težko zanest. Isti trenutek sva se poštekala. Včeraj sem sedel in razmišljal, bulil v tisto sporočilo od Acota. Študiral, ko sva se predolgo dogovarjala, da spet pridem in spodrežem tvoje konje.. Mogoče bi mogu prit včeraj in bi po delu rajši spila kako pivo ob tvoji štali in bi se zmenla kaj kmetijsko gospodarskega. Mogoče se to ne bi zgodilo. Sedim in premlevam različne scenarije, kako, da bi le lahko preprečila to tragedijo. Je usoda? Je moglo tak bit? Saj vem, da tega ni mogel nihče vedet, sam ta cmok v grlu je tolk težek. Žalost, jeza.. Na koncu vsega pa vedno zaključim.. Tako vesel sem, da sva se spoznala. Tisti tvoj “Kje si mišica?!” ne bom nikoli pozabil in vedno mi bo ostal zelo lep spomin nate.

Sara, veterinarka:

Čeprav se z Nejcem nisva imela priložnosti veliko družiti v živo, sva se slišala pogosto glede pacijentov. On je meni svetoval z drobnico, jaz njemu z kopitarji. Tako je njegov veterinarski vpliv segal celo v Istro. Tisto kar mi je pa najbolj pri srcu bilo so neplaniralni pogovori. Scenarij je vedno bil isti : jaz kličem Acota, Nejc je pa dežuren, Aco se ne oglasi, klic preveže na dežurnega in koga jaz dobim na drugi liniji? Seveda Nejca! Kolikokrat sva se pol še po četrt ure ali več pogovarjala in smejala življenjskim anekdotam. Tako spontano, človeško in iskreno. Vsakič ko sem klicala Acota sem že pričakovala da dobim Nejca na drugi liniji in se veselila pogovoru.
Hvala ti Nejc za vse te pogovore, smeh in dobro voljo. Želim ti mirno pot naprej pa..do naslednjega klica v drugem življenju.

Tea, veterinarska tehnica:

Ko si zaslišal njegov glas, je dan postal takoj lepši. Njegov prepoznaven smeh je odmeval po celi Zambi. Ljubiu je delo, domovino , družino, kmetijo, živali. Mrzil pa je delomrzneže kot jim je rekel, ljudi ki jamrajo, in se smilijo sami sebi… to je pa vedno eno močno zaklel pa rekel videt jih ne morem. Kolkrat sva se po telefonu po uro pogovarjala, se smejala pa tudi včasih kej pošimfala. Se spomnim, ko ga je krava brcnla, pa mi piše na whatsap, če lahk račun nardim, ura polnoči. Mu odpišem, a ne počivas ja boli. Pa mi odgovori… ne Tea sej veš jaz ne jamram, ko delam pozabim na bolečino… kolkrat ko mi je napisal, lahk še to nardiš lahk še ono nardiš.. sej vem da enkrat me boš sterala v k…. ne Nejc še tisoč tvojih piskov sporočil čakam, ki pa jih žal nikoli več ne bo. Čuvaj na svoje punce tam zgoraj.

Matej, veterinar:

Malo je ljudi, ki so bolj srčni, pošteni, delavni in pristni kot je bil Nejc. Nisi vedel reči ne ali zavrniti pomoči, tudi ko si bil sam zasipan z delom. Vedel si, da iskren stisk roke in močen objem pomenita več kot prazne besede. Težko je dojeti, da prijatelja, s katerim si še včeraj delal plane, danes ni več med nami. Nejc, svet je postal revnejši, ker te ni več. Pogrešala te bo družina, pogrešali te bomo prijatelji, pogrešali ti bomo vsi ljudje, ki si se nas dotaknil s svojim optimizmom in dobro voljo. Z besedami Monike Avsenik si želim, da Morda pa nekoč, morda pa nekje se srečava tudi midva.

Zora, veterinarka:

Nejc je bil prvi, ki se nam je pridružil v Zambi. Večni nasmeh, večni optimizem in strastna predanost vsemu, kar je počel. Veliko srce, most med kmeti in veterinarji, ki je razumel obe strani. Vedno sem nekje globoko čutila strah za vse naše terence. Ljudje ne vedo, kako utrujeni, sredi noči švigajo po cestah. In potem tole… Nerazložljivo, nepričakovano, nesmiselno. Veliko prigod bi lahko opisovala, veliko trenutkov skušala podoživet. Raje te bom, Nejco moj, skušala strnit v par besed. Poštenje, čvrst in iskren stisk roke, ramena ko’ Dojc, Kekčev pogum in veselje do življenja, ter neizmerna ljubezen do kmetijstva, veterine, doma, družine, rodne grude in dobrih ljudi. Ti z majhnim Georgijem v čvrstih, dela vajenih rokah. Yorki v kmečkem stisku. Oba kažeta zobe. Ti prešerno, on jezno. Tvoj čuvaj kmetije, bolj hud od ovčarke. In tvoj skriti ponos, da ste takšni. Posebni, drugačni, iskreni in zabavni. Ponosna sem na tvoj ponos in neizmerno hvaležna, da si bil del vseh nas! Zdaj pa bodi angel svojim angelom…

Maša, veterinarka:

Dragi Nejc.. saj ne vem kje začet.
Malo je ljudi, kot si bil ti. Preprost, delaven, predan domačim in veterini, človek z velikim srcem. Brez kančka zla, brez sebičnosti.
Takšne je ponavadi treba iskati z lupo…
Z močnim stiskom dlani, vedno vesel in nasmejan, tako skromen a hkrati močan.
Včeraj nisi odšel le kot sodelovec, ampak prijatelj, del družine, zambek. Naj ti bo lahek domači grunt, katerega si tako ljubil.
Hvala ti za vse.
Nejc! Se srečamo nekoč, nekje!

Barbara, administratorka :

Nejc. Človek, čigar osebna gesla imam nalepljena na računalniku, sej veš, za vsak slučaj. Če se mi glih Laura ne javi. S katerim sva se skupajpapirnato ubadala z vsem, ker, sej ves, ni to za mene. Sn trotl. Človek najbolj iskrenega nasmeha in načel.
Nešteto pogovorov ob obvezni sredini kavi, ki, mimogrede, ne vem, kako jo bom zdaj spila.
Ljubitelj in ljubljenec svoje domače grude. Naj veter nosi pesem tvojo, da jo bomo vsi slišali.

Urška, veterinarska tehnica:

Prvič sva se spoznala pred sedmimi leti, ko sem začela delati pri Zambi. Že ob prvem srečanju sem začutila njegovo pristno, zdravo kmečko pamet in logiko – in takoj sva se ujela. Znal nas je nasmejati, sploh ker je obvladal vsa naša slovenska narečja. Poleg vseh svojih talentov je bil predvsem človek z veliko začetnico in veterinar s srcem – nekdo, ki nas je s svojo predanostjo, vzdržljivostjo in močjo navdihoval vsak dan. Vedno sem mu z veseljem priskočila na pomoč, ker sem vedela, kakšen človek je. Prehitro nas je zapustil, a nikoli ne bo zares odšel, saj ostaja v naših srcih – in v srcu Zambe.

Gašper, svetovalec za genetiko:

Kaj napisati o človeku, ki si ga poznal celo življenje, pa je tako nenadno odšel?
Bil je več kot samo sodelavec, ali veterinar. Bil je pravi, iskren prijatelj. Takšni ljudje pridejo v življenje le redko.
Bolj tesno prijateljstvo sva spletla v letih, ko je začel službo pri Zambi. Kot veterinar je bil izjemno strokoven, vesten, večkrat sem videl, da ga je skrbelo za katero našo kravico bolj kot nas domače!
Ne morem mimo vseh razstav in izletov, ki smo jih preživeli skupaj. Najbolj nepozabne so bile tiste spontane dogodivščine, ko smo se skupaj usedli v kombi in šli v Avstrijo ali Švico.
Pa dolge ure pogovorov, ko se je vozil po terenu, jaz na telefonu v sirarni, in sva za kratkočasenje vožnje “reševala” slovensko kmetijstvo, in predvsem obema tako ljubo rjavo pasmo krav.
Avsenikove pesmi ne bodo nikoli več zvenele isto.
Težko si predstavljam človeka, ki bi bolj ljubil domačo slovensko glasbo, zemljo in svojo družino!
Privilegij je bil poznati Nejca in biti del njegovega Sveta.

Matija, veterinar:

Nejc, poznala sva se najmanj časa od vseh sodelavcev pa sva se vseen, kot dva kmečka poba, takoj zaštekala, razumela probleme na kmetiji in na terenu…
Še ko sva se skupi jezila zarad stvari, sva bla na konc dobre volje, ker si ti to znal obrnt v pozitivo!
Hvala za nasmehe, hvala, ker si bil moj sodelavec, moj mentor, moj prijatelj!
Tvoja “Hribska korenina”!

Anja, veterinarska tehnica:

Nejc, dragi Nejc.
Sodelavec, Prijatelj, Človek, Veterinar, Zambek, Kmet, Ati, Sin, Partner, Brat…
Vse te vloge si nosil s ponosom in z veliko začetnico. Vsakič, ko smo se srečali, je bil dan lepši, z več sonca v srcu. Bil si mi v navdih, kako z veseljem živiš svoje življenje, svoje poslanstvo.
Sprašujem se, kdo mi bo zdaj zaklical: “Oooo, kje si, šefica?!”
Odšel si v trenutku in pustil neizbrisen pečat. Sveti in čuvaj vse nas, predvsem pa tvojo ljubljeno družino.
Pogrešala te bom.

Se vidimo za mavrico!

Tvoji sodelavci in sodelavke