Displazija kolkov pri psih je boleč pojav, ki ga pogosto opažamo zlasti pri večjih pasmah psov (nad 20 kg), redko se pojavi pri manjših pasmah. Je najpogostejša ortopedska bolezen, s katero se srečujemo v veterinarski medicini. Displazija kolka pomeni deformacijo kolčnega sklepa, ki se pojavi med rastjo; v času rasti pasjega mladiča morata glava stegnenice ter kolčna ponvica rasti enakomerno, sicer se pojavijo težave. Sklep postane »ohlapen«, glavica stegnenice in kolčna ponvica se ne prilegata pravilno. Telo skuša deformacijo popraviti ter sklep stabilizirati, zato se pogosto pojavita osteoartritis ali degenerativna bolezen sklepov. Pri prizadetem sklepu se običajno razvije sinovialno vnetje, poškodbe sklepnega hrustanca, kostni izrastki (t.i. osteofiti) ter skleroza subhondralne kosti.
Enotnega zaporedja dogodkov ni, procesi se različno odvijajo pri različnih živalih. Displazija se lahko pojavi na enem sklepu, pogosteje pa na obeh. Prve znake običajno opazimo pri starosti 5-6 mesecev. Pri številnih psih se znaki razvijejo postopoma, pogosto traja tudi leta da se pokažejo znaki.
Skolčni sklep je gibljiv kroglični sklep, ki se lahko giba v vse smeri. Sklep sestavljata glava stegnenice ter ponvica medenice, v katero se glavica pri zdravem psu popolnoma prilega. Med njima je sklepna špranja; ta mora biti enakomerna, ozka ter gladkih robov. Glavico v sklep pritrjuje ligament, celoten sklep pa je obdan s kapsulo.
Displazija kolkov je genetsko pogojena, na sam razvoj pa lahko vplivajo različni dejavniki, kot so neprimerna prehrana, prekomerno gibanje, neprimerna vadba, prekomerna telesna masa, delovanje hormonov.
Pasme, ki se jih najpogosteje omenja v povezavi z displazijo kolkov, so nemška doga, bernardinec, labradorec, nemški ovčar, zlati ovčar, buldog, staroangleški ovčar, rottweiler, novofundlandec, bernski planšar. Kljub temu pa displazija ni pasemsko omejena in se lahko pojavi tudi pri drugih psih, tudi tistih z manjšo telesno težo.
Nekateri psi začnejo kazati znake displazije že tekom odraščanja; pri teh prve znake običajno opazimo že pri starosti 4-6 mesecev. Pri drugih psih lahko minejo tudi leta, preden se pojavijo klinični znaki, povezani z displazijo. Pri teh so znaki običajno povezani z razvojem osteoartritisa.
KOLČNI SKLEP PRI PSU
Najpogostejši klinični znaki, ki jih opazimo pri mladih psih (6-18 mesecev) so:
izrazito »zajčkasta« skakajoča hoja ter nihanje pri hoji,
psički kažejo težave pri skakanju,
so manj igrivi,
med sprehodi se pogosto usedejo
ali upočasnijo tempo hoje,
imajo značilen nenormalen sedeči položaj.
Pri psih, ki so starejši od 18 mesecev, pa najpogosteje opazimo:
zmanjšano aktivnost in obseg gibanja,
težave pri skakanju, teku ter pri hoji po stopnicah,
šepanje brez predhodnih poškodb ali bolezni,
pretiran počitek po fizični aktivnosti,
težave pri vstajanju iz sedečega ali ležečega položaja,
psi se hitreje utrujajo,
slišno je pokanje sklepov,
psi imajo nenormalen sedeči položaj,
na kavdalnem delu opazimo izgubo mišične mase ter posledično opazno povečanje ramenskih mišic zaradi kompenzacije,
pogosto se pojavi tudi občasna ali kronična ohromelost zadnjega dela telesa.
Zgodnja diagnostika lahko zmanjša ali celo prepreči nastanek artritisa, zato je obisk pri veterinarju priporočljiv takoj, ko opazimo zgoraj omenjene klinične znake.
Veterinar pri sumu kolčne displazije običajno začne s temeljitim kliničnim pregledom, pri čemer je poudarek na kolčnem sklepu in gibljivosti zadnjih nog. Veterinar bo preveril, če je sklep ob manipulaciji ohlapen, če pes kaže bolečino ter kako zmanjšan je obseg gibanja. Poleg tega se bo veterinar posvetil celotni zgodovini morebitnih bolezenskih težav, pri postavljanju diagnoze pa so izredno pomembni tudi podatki o zdravju staršev pasjega mladiča. Po potrebi lahko veterinar predlaga krvne preiskave, sicer pa za zlati standard ocenjevanja sprememb sklepov, povezanih z displazijo, velja rentgenska diagnostika.
Rentgensko slikanje običajno opravimo v sedaciji ali splošni anesteziji, saj morajo biti mišice popolnoma sproščene. Stopnjo displazije določamo na podlagi merjenja kotov, ocenjujemo jo pa od stopnje A (ni znakov displazije) do stopnje E (huda displazija).
Tu je smiselno poudariti, da je rentgensko slikanje obvezno za pridobitev vzrejnega dovoljenja pri številnih pasmah, saj gre za genetsko povezano deformacijo. Pri vzrejnem dovoljenju ocena poteka pri starosti 1 leta oz. pri 18 mesecih v primeru zelo velikih pasem. Navzgor starostne omejitve ni. Za vzrejo so dovoljeni psi, ki imajo stopnje displazije A in B (prehodna stopnja ali sumljivo na displazijo). Z izključevanjem psov, ki kažejo displazijo kolkov, tako preprečujemo širjenje pojava na potomce.
OCENJEVANJE KOLKOV PRI PSIH ZA VZREJNO DOVOLJENJE
Obstaja več možnosti zdravljenja displazije kolkov pri psih, od sprememb življenjskega sloga do kirurškega posega. Zdravljenje je odvisno tudi od stopnje displazije in težav, ki jih ta posameznemu psu povzroča.
Ne glede na to, če se odločimo za konzervativno ali kirurško zdravljenje, je vzdrževanje idealne teže psa bistvenega pomena. Potrebno je namreč zagotoviti, da sklepi niso pretirano obremenjeni. Pri prekomerno težkih psih je potrebno hujšanje. O idealni teži ter primerni dieti se pogovorite s svojim izbranim veterinarjem.
Teja Rosa, dr. vet. med.