KOKCIDIOZA PRI KUNCIH

Kokcidioza je zelo nalezljiva parazitarna bolezen kuncev, ki je razširjena po celem svetu. Povzročajo jo enocelični organizmi (praživali), ki jim pravimo kokcidiji. Pri kuncih bolezen povzročajo podvrste Eimeria, obolijo pa predvsem mlade živali, ki živijo v neprimernih razmerah. Bolezen lahko pri njih hitro vodi v pogin.


Obsežnost bolezni je odvisna od vrste kokcidijev, ki prizadenejo organizem, ter tudi od imunskega sistema živali, starosti in okoljskih stresnih dejavnikov. Parazitoza prizadene predvsem mlade kunce do 5. meseca starosti, najbolj na udaru so kunci takoj po odstavitvi od matere (starost 6-8 tednov). Sesnih kuncev (do starosti 20 dni) bolezen običajno ne prizadene. Odrasli kunci so pogosto samo nosilci okužbe – parazite izločajo z iztrebki, vendar ne kažejo kliničnih znakov. Kunci, ki bolezen preživijo, postanejo doživljenjsko imuni, vendar le na specifično vrsto, s katero so bili okuženi.



Do okužbe pride z zaužitjem spor, najpogosteje preko kontaminirane hrane ali vode oz. z zaužitjem okuženega iztrebka drugega kunca. Pri razmnoževanju kokcijij v organizmu pride do hudih poškodb jeter oz. črevesja. Okužene živali nato z iztrebki izločajo oociste v okolje, ki v 2-3 dneh sporulirajo (tvorijo spore) ter nato čakajo, da jih nov gostitelj zaužije. Nov gostitelj je lahko tudi ista žival, saj kunci zaužijejo svoje cekotrofe.


Kliničnih znakov običajno ne opazimo, dokler se ne razvije hujša oblika infekcije. Prvi znak, ki ga običajno opazimo je, da kunci ne priraščajo. Težave se običajno pojavijo približno 3 tedne po zaužitju spor, in sicer se kažejo kot depresija, neješčnost, blede sluznice, driska, prisotnost krvi ali sluzi v iztrebku, slab prirast ali hujšanje, pomanjkanje energije, slaba kvaliteta krzna. Možno je, da se znaki pri odraslem kuncu sploh ne pojavijo.


Pri kuncih ločimo dve obliki kokcidioze, in sicer jetrno in črevesno obliko. Jetrno obliko kokcidioze povzroča Eimeria Stiedae. Zanjo so najbolj dovzetni mladi kunci, ki živijo v slabih pogojih. Bolezen je pogosto subklinična, opazimo samo počasnejšo rast mladičev. Pri močni okužbi je prisotna splošna slabost, driska, napet trebuh, konstipacija, lahko pride tudi do kome, ki vodi v smrt. Pogine opazimo po 10 dneh okužbe.


Pri črevesni oz. intestinalni obliki kokcidioze najpogosteje beležimo vrste E. magna, E. irresidua, E. media, E. perforans, E. flavescens ali E. intestinalis. Bolezen prizadene tudi kunce, ki živijo v dobrih higienskih razmerah. Tudi pri tej obliki so najpogosteje prizadete mlade živali. Vzroka za pojav bolezni sta običajno stres in imunosupresija. Običajno gre za blage infekcije, kliničnih znakov pogosto sploh ne opazimo.



Diagnostika bolezni je težavna. Običajno se poslužujemo koproloških preiskav; uporabimo lahko metodo flotacije ali pa naredimo direkten razmaz blata. Oociste potrdimo s pregledom pod mikroskopom. Pomagamo si lahko tudi z ultrazvočno in rentgensko diagnostiko – pri jetrni obliki kokcidioze najdemo povečana jetra (hepatomegalija) in prisotnost tekočine v abdomnu (ascites). Pregled krvi lahko pokaže anemijo ter povišane vrednosti serumskega bilirubina. Pri poginulih živalih je smiselna obdukcija. Pri jetrni obliki bomo našli spremembe na jetrih, pri intestinalni obliki pa opazujemo, na katerem delu črevesja so prisotne spremembe – lokacija nam namreč okvirno pove, za katero vrsto Eimerije gre. Prisotnost kokcidij nato potrdimo s patohistološkimi preiskavami.


Prognoza je dobra, če prisotnost bolezni ugotovimo zgodaj in takoj začnemo z zdravljenjem, ki običajno traja 3-4 tedne. Veterinar bo predpisal kokcidiostatike ter antibiotike zaradi nevarnosti sekundarnih okužb. Zdravila lahko apliciramo v vodo ali vmešamo v krmo. Pri oslabljenih kuncih se svetuje tekočinska terapija s hospitalno oskrbo, v primeru neješčnosti pa je kunce potrebno asistirano dohranjevati. Bistvenega pomena je, da skrbimo za dobro higieno in okužene iztrebke kuncev dnevno odstranjujemo, da preprečimo možnost ponovnih okužb. Opremo in prostore, kjer se kunci zadržujejo, redno čistimo in razkužujemo. Pri kuncih, ki kažejo hujše bolezenske znake, je prognoza slaba. Pogin je običajno posledica dehidracije in sekundarnih okužb.


Za preprečitev pojava bolezni je najboljša ustrezna preventiva. Kunci naj imajo ves čas na voljo kvalitetno seno in pelete. Vodo redno menjujemo. Stelja mora biti suha in čista. Ko nabavljamo nove živali, se pri vzreditelju dodobra pozanimamo, v kakšnih pogojih so kunci. Vedno nabavljamo živali le iz preverjenih vzrej z dobrim higienskim statusom. Preden nove živali predstavimo preostalim kuncem, jih imamo vsaj 30 dni v karanteni. Smiselne so tudi redne preiskave iztrebkov. Poskrbeti moramo tudi za zmanjšanje stresa ob transportu oz. ob odstavitvi mladičev. Mladiče odstavimo od matere, kolikor pozno je mogoče – s samico lahko ostanejo tudi do 10 tednov starosti. V tem času se mladičem vzpostavi zdrava črevesna mikroflora. Za izbruh bolezni je izredno nevarno obdobje odstavitve, zato takrat previdno! Poskrbimo, da bo prehod za mladiče čim manj stresen, zagotovimo jim čisto in svežo vodo ter kvalitetno krmo. V prostorih, kjer se kunci zadržujejo, moramo poskrbeti za redno čiščenje in razkuževanje (2-3× na teden), pri tem pa ne smemo pozabiti na opremo, ki jo zanje uporabljamo.


Članek objavljen v reviji Kmetovalec, januar 2021

Dr. vet. med. Teja Rosa


24 views0 comments

Kukovčeva ulica 2, 3000 Celje

Razvoj_podeželja_logo.png

© 2018 by ZAMBA veterina