Činčile so mali glodavci, ki izvirajo iz gorovja Andov v Južni Ameriki. V naravi živijo v suhih stepskih in gorskih predelih na 3000-5000 metrov nadmorske višine, zato so posebej prilagojene na mraz ter tudi na pomanjkanje hrane in vode. Imajo gost kožuh, ki jih varuje pred nizkimi temperaturami. Dan večinoma preživijo v skrivališčih, saj so v naravi plen številnih plenilcev, ponoči pa pridejo na plan in iščejo hrano. Tudi v ujetništvu so najbolj aktivne ob zori in mraku, če se z njimi veliko ukvarjate, pa postanejo aktivne tudi čez dan.
Odrasla činčila lahko zraste do 30-40 cm, od tega rep meri 10-15 cm. Težke so 400–500 g. Samičke so večje in bolj dominantne. Kožuh činčil je izredno topel in zelo gost, iz enega dlačnega folikla lahko izrašča tudi do 90 dlak. Zaradi goste dlake zelo dobro zadržujejo toploto, so pa zato bolj dovzetne za pregrevanje telesa. Činčil zato ne smemo izpostavljati previsokim temperaturam. Najbolj jim ustrezajo temperature med 15 in 24 stopinj. Pri višjih temperaturah in visoki vlagi je nevarnost toplotnega udara večja, tovrstno pregrevanje pa se lahko konča tudi s poginom.
Bolje dve kot ena
Činčile v divjini najdemo v značilni sive barvi, v ujetništvu pa poznamo več barvnih različic, od belih do črnih ter tudi večbarvnih. V povprečju živijo 15 let, ob dobri oskrbi pa lahko dočakajo tudi 20 let ali več. V naravi živijo v kolonijah, zato je tudi doma najboljše, da se odločimo za dve ali več činčil. Najbolje se obnese kombinacija samičke in samčka, samčke običajno kastriramo, da se tako izognemo neželenim potomcem. Živali se med seboj sporazumevajo z različnimi zvoki. Spore med njimi najlažje preprečimo tako, da jim zagotovimo dovolj velik bivalni prostor.
Niso primerne za manjše otroke
Pred nakupom činčile se moramo dobro pozanimati o pogojih, ki jih te ljubke živalce potrebujejo za kvalitetno življenje. Činčile vsekakor niso primerne živali za majhne otroke, saj so zelo nežne živali in moramo biti pri rokovanju z njimi izjemno previdni. Stres in grobo ravnanje lahko privedeta do izgubljanja dlake. Kot ljubljenček so najprimernejše za starejše otroke oz. najstnike ter odrasle osebe. Činčile je najboljše kupiti od zasebnega rejca, ki zanje skrbi v domačem okolju. Tovrstne živali so namreč že od malega navajene stika s človekom. Za nakup se odločimo, ko je činčila stara vsaj 3 mesece. Pozorni moramo biti na življenjske pogoje, v katerih činčile pri rejcu bivajo, pred nakupom si živali dobro ogledamo – kožuh mora bit gost, mehek in brez sprijete dlake, oči pozorne in sijoče, zobje pa značilno rumeno-oranžno obarvani.
Omogočite jim izpust iz kletke
Doma bomo kmalu opazili, da so činčile zelo aktivne in radovedne živali, ki potrebujejo veliko prostora; najraje veliko in visoko kletko s policami in vejami za plezanje, ter vsakodnevne izpuste po stanovanju. Kletko postavimo na mirno mesto, poskrbimo, da ni na prepihu ali neposredni sončni svetlobi. Dno kletke posujemo s primernim nastilom, ki ga redno menjujemo. V kletko namestimo hiško oz. skrivališča, kamor se lahko činčila po želji umakne. Če imamo več živali skupaj, v kletko postavimo toliko skrivališč, kolikor živali imamo. Svoje ljubljenčke lahko razveselimo z različnimi igračami, plezali, policami in visečimi mrežami. Dobro je, da so igrače lesene, saj si z grizenjem lesa činčile obrabljajo zobe. Obvezna oprema domovanja za činčilo je tudi kolo za tek. Slednje mora biti primerne velikosti, tako da činčila v njem teče v naravnem položaju – hrbtenica pri teku ne sme biti ukrivljena. Činčile redno spuščamo iz kletke, da se lahko dodobra razgibajo. Pred izpustom se vedno prepričamo, da smo v prostoru umaknili vse dosegljive električne kable, zaščitili vtičnice, odstraniti moramo ostre predmete in strupene rastline. V času izpusta jih moramo imeti ves čas pod nadzorom!
Za kožuh poskrbi peščena kopel
Činčile zagotovo najbolj slovijo po svojem lepem kožuhu, ki ga tudi v naravi redno negujejo s peščenimi kopelmi. Nikoli jih ne kopamo v vodi, temveč izberemo pesek ali mivko, ki sta namenjena
Izključno peščeni kopeli za činčile. Neprimerna izbira peska lahko namreč privede do poškodb kože in oči. Pesek nato iz kožuha vsrka odvečna olja, vlago in odstrani umazanijo. Peščeno kopel svojemu ljubljenčku ponudimo vsaj dvakrat na teden, dovolj bo že 10-15 minut. Posode s peskom ne puščamo v kletki, saj jo živali hitro začnejo uporabljati kot stranišče, poleg tega pa preveč peščenih kopeli izsuši kožo. Pesek redno menjujemo.
Kaj jedo?
Prehrana činčil je dokaj preprosta. So rastlinojede živali, ki se v naravi hranijo s travo, zelmi in grmičevjem, jedo pa tudi liste, stebla in korenine različnih rastlin. V ujetništvu je zanje osnovna hrana trava oziroma seno, ki mora biti ves čas na voljo. Zraven jim ponudimo tudi visoko kakovostne pelete, pripravljene posebej za činčile. Kot priboljšek jim lahko ponudimo posušena zelišča, občasno jim lahko ponudimo suho sadje, kot so na primer rozine ali brusnice (največ 1-2 na dan), navdušene bodo tudi nad oreščki. Pri prehrani se moramo izogibati svežega sadja, korenja, brokolija, solate, zelja. Tovrstna hrana lahko činčili povzroči prebavne motnje in napihnjenost. Izogibamo se tudi kruha ali prepečenca. Sveža voda naj jim bo vedno na voljo v napajalniku.
Ker so činčile v naravi plen, znajo znake bolezni zelo dobro skriti. Ko te končno opazimo, pa je bolezensko stanje pogosto že močno napredovalo. Najpogostejše bolezni pri činčilah so običajno posledica neprimerne prehrane, nege ali neprimernega bivalnega okolja. Pogosto trpijo tudi zaradi stresa, ki ga lahko povzročajo ljudje, sovrstniki (neprimerna kombinacija živali), druge domače živali ali neustrezni pogoji. Najpogostejši klinični znaki, ki jih opazimo pri činčilah, so neješčnost, izpadanje dlake, izcedek iz oči ali smrčka, slinjenje, odsotnost iztrebkov, oteženo dihanje … V kolikor pri svojemu ljubljenčku opazite kakršne koli bolezenske znake, je nujen obisk veterinarja. Za svojega veterinarja si izberemo nekoga, ki ima izkušnje z rokovanjem s tovrstnimi malimi sesalci. Tudi v primeru, da vaš ljubljenček ne kaže nobenih znakov, je smiselno, da činčilo vsaj enkrat letno peljemo na preventivni obisk k veterinarju, ki bo opravil splošen kliničen pregled, pregledal stanje zob ter opravil parazitološko preiskavo iztrebka.
dr. vet. med, Teja Rosa