KONJSKI HERPES VIRUS – Equine herpes virus – EHV
Konjski herpes virusi (EHV) so zelo uspešni patogeni kopitarjev po celem svetu. Od devetih različic jih lahko pet okuži domače konje. Največje tveganje za zdravje konj predstavljata EHV-1 in EHV-4.
Do okužbe pride preko nosne sluznice, kjer virus vstopi v epitelne celice zgornjih dihal in se začne razmnoževati ter uničevati celice (včasih vidne erozije).
Pomembno vlogo igra predhodno zdravje same sluznice, ki je lahko močna bariera. Iritacije nosne sluznice s prahom, glivičnimi okužbami ali alergijami olajšajo virusu vstop. Zato imamo več obolelih primerov ravno v začetku leta (februar – april).
Najpogosteje pride do obolenja dihal (rinopneumonije), ki jo povzročata obe različici virusa. Vendar za razliko od EHV-4, ki ostane v zgornjih dihalih, EHV-1 okuži limfocitne celice, ki preko krvnega obtoka raznesejo virus tudi v druge dele telesa (viremija). Okuženi levkociti se “lepijo” na manjše krvne žile in povzročijo njihovo vnetje (vaskulitis), lahko pride do nastanka krvnih strdkov, nevroloških znakov in/ali abortusov. Vendar ne abortirajo vse viremične kobile in manjši odstotek konj dobi nevrološke znake.
Virus vstopi tudi v trigeminal ganglionski nevron, kjer se vsidra in povzroči latenco. Latentnost, ko preboleli konji brez znakov bolezni še dolgo časa prenašajo virus, je ključna za uspeh teh virusov. Virus se prenaša preko neposrednega stika med konji, posredno preko ljudi (oblačila, krtače, oprema, vozila …) in po zraku tudi do 5 metrov (kašljanje, prhanje).
Herpesvirusi so zelo občutljivi na detergente in dezinfektante.
KLINIČNI ZNAKI okužbe so odvisni od oblike bolezni. Pogosto se začnejo s povišano telesno temperaturo, sledijo izcedek iz nozdrvi in kašelj, potrtost, povečanje regionalnih bezgavk, izguba apetita, otečene noge, kobile lahko abortirajo tudi brez predhodnih kliničnih znakov (zadnje trimesečje), nekoordiniranost zadnjih okončin, nezmožnost uriniranja …
ZDRAVLJENJE je osnovano glede na klinične znake – nesteroidna protivnetna zdravila, protivirusna zdravila v obdobju viremije, antikoagulant, vitamin C, pri nevrološki obliki tudi kortikosteroidi in DMSO, v primeru sekundarne infekcije tudi antibiotiki. Konj, ki preboli infekcijo, je dva meseca odporen na replikacijo virusa v nosu in štiri mesece na viremijo, torej po pol leta lahko zboli enako hudo kot prvič. Zato je pomembno cepiti. Imamo inaktivirana cepiva (EHV-1 in EHV-4), ki nudijo 80-odstotno zaščito.
Bazično CEPLJENJE se izvede dvakrat v razmaku enega meseca, nato se cepi na pol leta. Breje kobile cepimo peti, sedmi in deveti mesec brejosti – tudi žrebe dobi tako preko mleziva zaščito za približno štiri mesece. Nato je treba cepiti tudi ta žrebeta, ki so izgubila maternalno imunost, saj so ti mladi konji najnevarnejši za replikacijo virusa in razširitev ter okužbo kobil in starejših konjev. Kot preventiva na velikih posestvih je treba imeti mlade konje, breje kobile in odrasle konje ločene. Konjski herpes virusi so prisotni v organizmih velikega števila konj po svetu in večina okuženih konj ne kaže znakov bolezni, vendar le s cepljenjem lahko zmanjšamo količino virusa v okolju/osebkih in tako preprečimo nenadne izbruhe te bolezni, ki zahtevajo življenja vseh starostnih skupin in ekonomsko škodo. Izbruhe, kot se je zgodil 2021 v Valenciji (Španija) v tako velikem obsegu in se nato razširil po Evropi, lahko preprečimo s preventivo. Sama sem bila na kraju dogodka in bilo je grozno.
Ana Popovič, dr. vet. med.