Zdravo srce bije v konstantnem ritmu, ki mu strokovno pravimo sinusni srčni ritem. Bitje srca sestavljajo ritmične kontrakcije srčne mišice in s kontrakcijo povezani srčni toni, ki so posledica zapiranja srčnih zaklopk. Ko telo potrebuje več kisika (med tekom, aktivnostjo, intenzivno igro ...), se hitrost bitja srca poveča. Srce tako v časovnem intervalu prečrpa več krvi, ki oskrbuje tkiva s kisikom, krvni tlak se zaradi tega dvigne in tako lahko mišice opravljajo zahtevnejša dela. Ko pa telo počiva, se srce upočasni, ritem je počasnejši, krvni tlak pa nižji.
Pri določenih bolezenskih stanjih se zgodi, da srce ne zmore zagotavljati zadostne oskrbe tkiv s krvjo (in s tem s kisikom ter hranilnimi snovmi). Bodisi je srčna mišica raztegnjena (dilatirana) in zato ni dovolj močna, da bi iztisnila zadostno količino krvi v krvni obtok, bodisi se pojavlja mehanski upor ob iztisu krvi v žile (npr. žilna stenoza). Ker je telo naravnano tako, da vse sile usmeri v zagotavljanje zadostnega krvnega tlaka, se zaradi tega poveča srčna frekvenca.
Ker torej srce ne more v eni kontrakciji prečrpati dovolj krvi, bo skušalo nadomestiti primanjkljaj s povečano hitrostjo kontrakcij. Takemu pospešenemu bitju pravimo tahikardija.
Druga vrsta aritmij so bradikardije oz. upočasnjeno bitje srca. Do takega upočasnjenega bitja pride zaradi težav z živčnim sistemom (inervacijo srca), lahko kot posledica motenj v elektrolitskem ravnovesju, lahko gre za poškodbe živčnega tkiva …
Določene aritmije so lahko življenjsko ogrožajoče, zato je pomemben del diagnostike srčnih bolezni tudi EKG. Gre za napravo, ki sledi in v obliki krivulje zapisuje delovanje srca v časovnem intervalu. Takemu izpisu rečemo elektrokardiogram. Na tak način se aritmije diagnosticirajo, nato pa jih zdravimo z ustreznimi zdravili.
Padežnik Polona, dr. vet. med.