Vampov sesač spada med ploske črve, zajedavce, ki zajedajo pri vseh vrstah prežvekovalcev. Pojavlja se povsod po svetu, največ infestacij pa je v bolj vlažnih območjih. Pri nas se najpogosteje pojavlja vrsta Paramphistumum cervi.
Sesač ima posreden razvojni krog, kar pomeni, da za razvoj potrebuje vmesnega
gostitelja – polža. V polžu se razvijejo v metacerkarije, ki polža zapustijo in se zadržujejo na travi, ki jo prežvekovalci zaužijejo. Ob toplem in vlažnem vremenu lahko v vegetaciji take metacerkarije ostanejo infektivne tudi do eno leto. Ko jih končni gostitelj prežvekovalec zaužije, se najprej naselijo v tankem črevesju, kjer se hranijo s črevesno sluznico, nato pa migrirajo v vamp. V vampu se razvije odrasla oblika zajedavca, ki je spolno zrela in izloča jajčeca. Od infestacije do razvoja odrasle oblike traja dva do štiri mesece.
Infestacija z vampovim sesačem se imenuje paramfistomoza.
Klinično zaznavna oblika se pojavi kot enteritis (vnetje črevesne sluznice) ob večji infestaciji z metacerkarijami, ki okvarijo sluznico tankega črevesja, lahko povzročijo drisko, slabo priraščanje, v hudi obliki tudi pogin. Odrasel zajedavec v vampu redko povzroča klinično opazno bolezen, saj se prehranjuje z vampovo vsebino in ne poškoduje sluznice, povzroči pa vseeno slabši prirast in slabšo mlečnost, sploh če je infestacija močna.
Vampov sesač ni nevaren za ljudi niti za druge živali. Meso okuženih živali ni oporečno in ne predstavlja nevarnosti za prenos povzročitelja.
Diagnozo se postavi s koprološko analizo blata ali pa pri pregledu vampa ob zakolu. Ob vsakoletnih koproloških analizah blata govedi zaradi ukrepa dobrobit živali se veterinarji vsakodnevno srečujemo s pozitivnimivzorci. Paramfistomoza je torej v našem okolju precej pogosta. Tretiranje pa je zahtevno in velikokrat neuspešno. Veliko antihelmintikov na vampovega sesača ne deluje. Priporoča se uporaba Oksiklozanida v višjih dozah, pa se kljub temu v določenih rejah vsakoletno pojavijo pozitivni vzorci. Predvsem na bolj vlažnih predelih, kjer so živali krmljene s svežo krmo, je potrebno iztrebljati tudi polže. To dosežemo z izsuševanjem zemlje ali pa s kemičnimi pripravki proti polžem (limacidi).
V našem podnebju se prežvekovalci invadirajo od maja do julija v obdobju bujne paše. Metacerkarije takrat zapustijo vmesnega gostitelja polža in se prilepijo na travo. Podnevi v suhem vremenu se zadržujejo bolj pri tleh, predvsem zjutraj pa se dvignejo od tal po rastlini. Tako migriranje imenujemo negativni fototropizem. Torej se živali invadirajo najbolj z jutranjo pašo ali pa z zgodaj zjutraj nakošeno svežo krmo. To dejstvo lahko s pridom uporabimo pri preventivi infestacij.
Pomembno vlogo pri zatiranju ima tudi skladiščenje gnoja in razvoz le-tega na travnike in pašnike. Jajčeca vampovega sesača so odvisna od temperature in vlage. Uniči jih temperatura –5 stopinj Celzija, pa tudi izsuševanje in toplota nad 30 stopinj Celzija.
Vampov sesač torej redko povzroča klinično opazno bolezen in ne predstavlja težav za zdravje ljudi ali drugih živali. Ker pa povzroča ekonomsko izgubo zaradi slabših prirastov in slabše mlečnosti, se ga priporoča zatirati. Ob uporabi primernega antihelmintika se svetuje tudi primerna preventiva: izsuševanje močvirnatih pašnikov in travnikov, zatiranje polžev na teh območjih, prilagoditev paše oz. košnje sveže trave (dnevna migracija infektivnih oblik zajedavca) in primerno skladiščenje gnoja.
Polona Padežnik, dr. vet. med.